Martina Smodiš

Na vozičku se naučiš sprejemati vse mogoče odzive iz okolja. Ples mi je prinesel izključno pozitivne

Draga Martina, dobrodošla na Paradinem portalu. Zdi se mi, da je tale čas tvoj, saj si v pričakovanju, da prejmeš svoje nove in lahke plesna čeveljce, kajne. Nam razložiš, v čem bo njihova prednost, in za tiste, ki te še ne poznajo, za kakšne čevlje sploh gre.
Hvala za povabilo. Ja, res je nekako ‘moj čas’ in hkrati ‘čas zame’: minevajo zadnji tedni zbiralne akcije za moj nov plesni voziček, ki naj bi prispel do konca meseca, in tega se zelo veselim – kot vsaka plesalka novih plesnih čeveljcev, ki jo ponesejo po parketu – zato je ta akcija dobila vzdevek 'Najdražji plesni čeveljci v Sloveniji'. Pri paraplesu je voziček, na katerem plešeš, pomemben dejavnik. Zaradi gibalne oviranosti ima namreč vsak paraplesalec kakšen fizični primanjkljaj, zato ustrezna oprema pomaga pri kompenziranju tega, da je tvoj ples lahko kakovostnejši in lažji. Konkretno to pomeni, da je plesni voziček narejen po meri tvojega telesa, je lažji, kolesa imajo naklon za lažje obračanje, zadnji kolešček te varuje pred padcem in omogoča večjo hitrost, nižje naslonjalo ti omogoča večje amplitude pri linijah telesa itd.
 
... (foto: Blaž Weinorfer)
... (foto: Blaž Weinorfer)


Nakup vozička ti je omogočila slovenska akcija, in verjamem, da si ponosna na dejstvo, da se vse zmore, če se hoče. Ali akcija še traja, lahko ljudje še donirajo, mogoče ne samo za voziček, ampak še za kaj, kar potrebuješ pri svoji aktivnosti?
Ko smo začeli načrtovati akcijo in jo v začetku novembra s pomočjo Zavoda VID zagnali, me je skrbelo, saj ne gre za običajno dobrodelno akcijo. Gre za ples, šport, izven okvirov vsakdanjega in nikoli ne veš, kakšen bo odziv javnosti, da prosiš za pomoč pri tem. No, večina teh dvomov se je razblinila po objavi promocijskega filmčka na facebooku, saj si ga je v nekaj dneh ogledalo več deset tisoč ljudi, do danes skoraj sto tisoč. Za slovenske razmere je to ogromno in tak odziv je dal motivacijo za naprej in začele so se nabirati tudi donacije, najprej znancev, kmalu tudi od popolnih neznancev, večjih in manjših organizacij po vsej Sloveniji, precej sva nastopala, odziv medijev je bil presenetljiv – naravnost neverjetno. Najbolj sem bila presenečena nad odzivi plesalcev, plesna skupina Katja Dance Company je zame izvedla dobrodelno predstavo Project X za Martino, Dejan Zečević pa mi je posvetil svojo tradicionalno dobrodelno plesno produkcijo. Prav tako se je odzvala Plesna zveza Slovenije in vaš portal. To mi daje vedeti, da nekaj delam prav. Potrjuje, da pri plesu ne potrebuješ besed, da bi izrazil sebe in svojo zgodbo, ljudje jo začutijo, in v tem je zame lepota plesa.
 
Oglejte si video, ki ga je posnel Robert Petrič, Čebula media in prispevajte za Martinine plesne čeveljce
 
Donacije se zbirajo za plesni voziček, kakor tudi za stroške tekmovanj, predvsem pa še za terapije, ki bi mi pomagale ohranjati fizično pripravljenost. V tem tednu me čaka prva ura gyrotonica pri ge. Tini Jarc Šiftar, potem pa pridejo na vrsto še športne masaže, kineziotaping, kakšna ura joge … Hočem preizkusiti, kaj vse še moje telo zmore in pri tem mi bodo donirana sredstva vsekakor ogromno pomagala. Del pa bo šel tudi za novo plesno obleko. Akcija bo uradno končana s koncem februarja, po tem pa pride samo še en velik HVALA vsem, ki so na kakršenkoli način sodelovali. (sredstva za Martinin plesni voziček se zbirajo na namenskem računu Humanitarnega zavoda Vid, TRR: SI56 0510 0801 0018 831; koda: CHAR, namen: voziček za Martino, sklic: SI00 26102018. op.u.)
 
... s soplesalko Dejo Petrović Kuclar ...
... s soplesalko Dejo Petrović Kuclar ...


Da se vrneva na začetek tvojega plesnega udejstvovanja. Zakaj si se sploh odločila za ples in zakaj za športno tekmovalni ples?
Imam cerebralno paralizo, ki je poškodba možganov, posledica prezgodnjega rojstva. S sabo prinaša fizične oviranosti: slabše ravnotežje, imam tudi lorodozo v spodnjem delu hrbtenice, slabo prostorsko orientacijo, povišan mišični tonus, skrajšave, oslabljeno eno stran telesa, manjkajo mi nekateri gibalni vzorci … Na papirju torej slabe predispozicije za ples, zato sem se ga dolgo otepala, čeprav me je vedno privlačila eleganca plesalcev, njihova lahkotnost giba. Najprej so me na URI Soča povabili, naj se pridružim plesnim delavnicam v okviru rehabilitacije, ki so jih izvajali njihovi terapevti skupaj s PK Zebra, kar sem takrat odločno zavrnila, češ 'to pa ja ni zame'. Ampak kot pravijo: če ti je usojeno, se bo zgodilo. Sicer ne verjamem kaj preveč v usodo, v kontekstu plesa pa vsaj v srečna naključja. Ravno pred štirimi leti, ko je napočil čas priprav za moj maturantski ples, sta se v oddaji Slovenija ima talent pojavila Barbara Šamperl in Klemen Pirman. Barbara ima precej podobno diagnozo, kar je bila zame budnica. Dan po avdicijski oddaji sem pisala Klemnu, če mi lahko v sodelovanju s Plesno šolo Salsero pomaga pri pripravah na maturantski ples. S sošolci sem odplesala četvorko, s Klemnom pa solo točko. Plesni učitelj iz Salsera mi je takrat dejal, da verjame, da me tisti večer ne vidi plesati zadnjič – in imel je prav. Ko sem začela s študijem na filozofski fakulteti, sem potrebovala nujen odklop in še prvi teden sem se včlanila v PK Zebra, edini plesni klub, ki se pri nas ukvarja s paraplesom. Sodelovala sem v predstavi Kolo časa in Čud(ež)ni. Športno-tekmovalni vidik plesa pa je prišel kmalu za tem, popolnoma naravno. Po naravi sem precej tekmovalna oseba in imeti priložnost tekmovati v plesu, mi je dalo nov pogled na šport, našla sem se v tem, v tistem občutku, ko greš na plesišče – takrat obstajata samo ti in tvoj soplesalec in tvoj edini cilj je, da svoj ples predstaviš v najboljši luči: zase in za občinstvo. Zdi se mi, da od tega postaneš kar malo odvisen.
 
... (foto: Marko Mesec)
... (foto: Marko Mesec)


Paraples je v svetu že dolgo, pri nas se je vse skupaj začelo s Petro Škofic Damjan. Spomni me, si tudi ti bila del tiste začetne ekipe?
Ja, paraples je k nam pripeljala Petra in ga začela razvijati, najprej s skupino Step'n'Roll, potem je ta prerasla v Plesni klub Zebra. Sama nisem bila del začetne zasedbe; ko sem prišla v Zebro, sem bila klubski 'mladič', ki so ga vzeli pod okrilje. Brez tega, kar je začela Petra, nadaljevala pa Andrej Novotny in Klemen Pirman ter originalna zasedba plesalcev, pa danes nova generacija ne bi mogla graditi slovenskega paraplesa. Sem pa ponosna, da njihovo zgodbo nadaljujemo s precej novimi plesalci. To kaže na napredek, razvoj in prepoznavnost te športne panoge pri nas, kar me zelo veseli.
 
.. eno od državnih prvenstev ...
.. eno od državnih prvenstev ...


Ko vas spremljam na državnih prvenstvih, se mi zdi, da vaša ekipa v številčnosti niha, enkrat vas je veliko, drugič manj, a kakovost je vse boljša in boljša pri tistih, ki vztrajate. Kakšno je tvoje mnenje o številu plesalcev in kakovosti paraplesa pri nas?
Kot sem že omenila, smo za zdaj edini plesni klub v Sloveniji, ki se ukvarja s paraplesom. To pomeni, da združujemo vse vrste plesnih navdušencev, od tistih, ki plešejo 'za dušo', do tistih, ki jih zanima tekmovalni vidik. V zadnjem letu se je ekipa kluba zelo povečala, veliko je novih 'hodečih' soplesalcev, česar smo si vedno želeli. Zato je večina partnerstev še relativno svežih in niso se še vsi opogumili, da bi stopili na tekmovalni parket, a stvari se odvijajo v pravo smer. Poleg tega smo dobili nove spolno mešane pare, kar pri nas pomeni, da se lahko ti pari udeležujemo uradnih mednarodnih tekem. Slovenski paraples je v primerjavi z državami, kot so Nizozemska, Rusija, Belgija, kjer ima že več desetletno tradicijo, še mlad. A vendarle se v rezultatih kosamo z državami, ki imajo boljše pogoje za treniranje, več finančne podpore in večji bazen plesalcev. Zdi se mi, da je naša prednost prav v tem, da nas je resda malo, a smo plesu predani in pripravljeni delati za uspeh. Ponosni smo, da lahko predstavljamo slovenski paraples, kar pomeni, da se po najboljših močeh trudimo tudi v kakovosti odplesanega. Trener Novotny in soplesalci si delimo nekakšno delovno etiko, bi rekla: vsak zase vemo, kaj delamo in zakaj to delamo, nič se ne zgodi čez noč in zato vztrajamo.
 
...
...


Udeležujete se tudi tekmovanj in prvenstev v tujini. Kako pa je takrat, ko je na parketu res konkurenca? Kdo prednjači, kdo so najboljši plesalci/plesalke?
Sistem integriranih državnih prvenstev je po mojem mnenju super, in to, da se imamo priložnost pokazati pred domačim občinstvom, mi res veliko pomeni. Res pa je, da je prava preizkušnja mednarodni parket. Čeprav je paraples pri nas mlad, v kakovosti ne zaostajamo veliko, pozna pa se manjša kilometrina, nova partnerstva, manj tekmovalnih izkušenj. Zato je dobro imeti zavedanje, da si na začetku svoje plesne poti, da te tekmovalni pritisk ne povozi. Ne glede na to pa naša ekipa dosega zavidljive rezultate tudi na največjih tekmovanjih, imeli smo recimo svetovnega podprvaka v kategoriji Men’s Single Freestyle Class 1, tudi na zadnjem evropskem prvenstvu smo osvojili štiri kolajne v kategorijah freestyle, latin duo in single. Pri paraplesu opažam, da se tudi v mednarodnih vodah plesalci iz različnih držav podpirajo, postali smo že dobri prijatelji, privoščijo ti uspeh, čeprav so tvoji tekmeci. Najboljši plesalci so tudi pri paraplesu Rusi, ki se po tekmovalnem suspenzu letos marca spet vračajo, kar je dodatna motivacija za nas. Poleg njih prednjačijo Ukrajinci, velik razcvet paraplesa pa se je v zadnjih letih zgodil v azijskih državah.
 
... (foto: Marko Mesec)
... (foto: Marko Mesec)


Na katere rezultate si najbolj ponosna? In kaj ti tekma sploh pomeni?
Bolj kot na rezultat sem po vsaki tekmi ponosna na to, kako sva odplesala. Enkrat je bolje, drugič manj, a v retrospektivi vedno opažam sledi napredka, kar je zame najpomembneje. Če pa bi morala izbrati, sem najbolj ponosna na 3. mesto v kategoriji World Cup Combi Standard 2 lani na Nizozemskem, saj je bila to najina prva mednarodna tekma, kjer sva se pomerila s plesalci z daljšimi partnerstvi, a sva se dobro odrezala in nama niso nagnali strahu v kosti. Tekma pa je zame samo realizacija vseh treningov in dela, ki sem ga vložila, da sem sploh prišla do tekmovalnega parketa.
 
...
...


Plešeš z Romanom Mačkom. Kakšne so vajine ambicije, saj se mi zdi, da sta oba zelo ambiciozna?
Z Romanom pleševa dobro leto, začela sva čisto po srečnem naključju, jaz sem iskala plesalca, saj je moja bivša plesalka pričakovala otroka, on pa je vskočil, ker ga je zanimalo, kaj pravzaprav ples na vozičku je. Zanimivo je spremljati nekoga, ki je že 20 let tako ali drugače povezan s plesom, kako se preizkuša v novih vodah, prav tako pa je bilo zame zanimivo delati z nekom, ki že ima izdelano mnenje o tem, kaj ples je: pri plesu na vozičkih se namreč nekatera 'pravila' porušijo, potrebno se je prilagoditi, in ta proces je naporen, a hkrati sva se ob tem zabavala. Hitro sva ugotovila, da sva tekmovalna, rada imava izzive in preizkušava meje, zato sva se odločila, da nadaljujeva. Oba imava precej močan karakter in morala sva se naučiti potrpežljivosti drug z drugim. Mislim, da je bil to za oba svojevrsten eksperiment, ki se je posrečil. Ko sva začela tekmovati, sva določila cilj, in to je poskušati biti na vsakem naslednjem tekmovanju boljši – pri rezultatu imajo besedo seveda tudi sodniki, ti pa si tisti, ki moraš čim bolje odplesati. Zdaj cilje določava sproti, vedno pa poskušava uživati v plesu.
 
... z Andrejem Novotnyjem ...
... z Andrejem Novotnyjem ...


Kako funkcionira vajina plesna zveza in kako skupaj s trenerjem Andrejem Novotnyjem oblikujete koreografijo, nastop?
Začela sva tako, da sva veliko eksperimentirala, gibalno, izrazno, skozi vsak ples poskušava povedati zgodbo, izraziti karakter. Roman je z Andrejevo pomočjo prilagodil koreografije, ki jih je plesal pri latinu s 'hodečo' plesalko, Andrej pa je oblikoval programe standardnih plesov. Na začetku sem imela težave s tem, kako razložiti, česa moje telo ne zmore/zna in zakaj tako, ker še sama vsega ne razumem. Andrej je po letih dela osebami z gibalnimi oviranostmi tukaj znal ponuditi svoj pogled in naju oba potisnil iz cone udobja, za kar sem mu hvaležna. Začela sva praktično iz ničle: Roman se je prvič v življenju začel učiti standardne plese, jaz sem poskušala nadomestiti zaostanek pri latinu. Za nastope smo skupaj prilagodili tekmovalne koreografije in se malo poigrali z njimi. Nastopi nama služijo tudi kot dobrodošla vaja za tekmovanja, saj se znebiš treme. Ogromno delava na 'bodymovementu', vsak zase in skupaj. Zato greva z majhnimi koraki do ciljev, kar je včasih za oba težko, ker napredek pride počasi. To lahko privede tudi do kakšnega nesoglasja, a do zdaj sva jih uspešno reševala. Ko gledam posnetke najinega plesa, sva v enem letu po mojem mnenju naredila kvantni preskok, in na to sem res ponosna.
 
...
...


Kaj je pri izvedbi najtežje, na čem je treba največ delati?
Zame je najtežje uskladiti gibanje vozička s plesalčevimi koraki, da ples deluje sinhrono, estetsko. Čeprav sedim, zgornji del telesa in medenica neprestano delata, kar zahteva veliko kondicije. Veliko se posvečava tehniki, preplesavanju, da izpiliva podrobnosti in utrdiva osnove. Pri plesu na vozičku pa je pomembno delati tudi na partneringu, da se naučiva odzivati na impulze preko rok, da se na plesišču zavedava drug drugega, zadnje čase delava predvsem na sistemu vodenja in sledenja, zaupanja na plesišču. Kdaj pride tudi do kakšnega padca, modrice, ampak to je del učenja in se na to sploh ne oziram več.
 
... (foto: Marko Mesec)
... (foto: Marko Mesec)


Imaš enako rada standardne kot latin plese ali pač ne?
Ljubši so mi standardni plesi, ker izžarevajo milino, eleganco, gracioznost. Pa tudi lažje jih plešem, ker zahtevajo držo in amplitude telesa, ki jih moje telo lažje premore kot hitro si sledeče gibe v latinu, kjer zaradi možganske poškodbe in neokretnega sedanjega vozička bistveno bolj zaostajam, mi je pa zato latin v večji izziv in uživam v obojem. Včasih se pošalim, da sem jaz pač 'standardašica', Roman pa 'latinaš', in se stvari tako izravnajo. Menim pa, da bi vsak par, vsaj na začetku svoje poti, moral trenirati oboje, saj vsaka zvrst s sabo prinese nova spoznanja o plesu in sebi.
 
... (foto: Marko Mesec)
... (foto: Marko Mesec)


Tvoje življenje je seveda posebno že zato, ker si na vozičku. Ker pa še plešeš, verjamem, da vzbujaš še posebno pozornost. Se ljudje vedemo do tebe drugače, recimo posebno?
Če si na vozičku, se naučiš sprejemati vse mogoče odzive iz okolja, dobre in slabe. Vendar pa mi je ples prinesel izključno pozitivne. Ko ljudje izvejo, da plešem, pride voziček v ospredje v drugačnem pomenu – kot medij za posredovanje plesne umetnosti, ne kot invalidski pripomoček. To je prijetna sprememba in pomaga k destigmatizaciji invalidnosti. Tako ples postane tudi družbeno odgovoren, kar se mi zdi koristno. Po navadi sama poskrbim za to, da dam ljudem vedeti, da se do mene lahko vedejo običajno, ker tudi sama verjamem, da nisem kaj dosti drugačna, razen tega, da se pod mano vrtijo kolesa. Nikoli ne obsojam ljudi, ki do mene pristopijo z vprašanji; raje imam možnost dati odgovor, kot pa da si ljudje ustvarijo napačno predstavo. Mi pa veliko pomeni, ko kdo pristopi do mene in iskreno pove, da je užival v mojem plesu. S tem se ti poplača ves vloženi trud.
 
... (foto: Marko Mesec)
... (foto: Marko Mesec)



Kako pa je videti en tvoj dan? Pravzaprav niti ne vem, kaj počneš v življenju poleg plesa.
Trenutno sem absolventka študijskega programa Medjezikovno posredovanje, tako da imam več svobode pri razporejanju svojega časa. Ko nisem v plesni dvorani, prevajam, kot tajnica urejam nastope za PK Zebra, pišem diplomsko delo, delam na kondiciji … Ko je tega konec, pa se rada dobim s prijatelji in kakšno rečemo, rada hodim na kulturne prireditve in koncerte, po možnosti povezane s plesom. Ko pa potrebujem odmor od prestolnice, se rada vračam v rodno Prekmurje, kjer najdem svoj mir.
 
... (foto: Marko Mesec)
... (foto: Marko Mesec)


Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj je tisto, kar ti je malo manj po godu?
Pri plesu me najbolj osrečuje občutek svobode, tou da se lahko pri njem potopim v svoj svet in ga krojim po svojih željah. Lepo je opazovati, kako ples povezuje ljudi, ki so si na prvi pogled zelo različni, ampak se v plesu povežejo, ker jim daje možnost, da se izrazijo, kakor se morda v vsakdanjem življenju ne morejo. Žalosti pa me, da je v plesu še vedno veliko nevoščljivosti in da se ga velikokrat politizira. S tem se mu odvzema vrednost.
Naštej tri ali pa pet stvari, ki so vedno s tabo ali na treningu, ali na predstavi, ali kjerkoli. Brez česa ne greš nikamor?
Na treningu ne gre brez plastenke vode in brisačke, od doma pa nikoli ne grem brez vsaj enega prstana; rada jih namreč nosim in iz rahlega vraževerja mislim, da mi prinašajo srečo.
 
...
...


Po čem, misliš, da si prepoznavna, da ljudje rečejo, ja, to pa je naša Martina?
Po vztrajnosti (vedno sem bila malo trmoglava, a trdim, da je to pozitivna osebnostna lastnost) in po nasmešku, rada se smejim, in se pošalim tudi na svoj račun, kar ljudi včasih preseneti.
Tvoj moto v življenju je?
Da je življenje prekratko, da bi se obotavljal pri čemerkoli, kar si želiš poskusiti.
Plesati paraples pa je?
Uspeli poskus, da uresničim zgornji moto. In nekaj, za kar sem iskreno hvaležna, da je prišlo v moje življenje.
Hvala in želim ti vse dobro. Se vidimo na državnem prvenstvu v latinskoameriških plesih, še prej pa v oddaji Parada plesa, ki bo na sporedu 24. marca ob 21.10 na TV3.
 
Pogovor z Martino in Romanom si boste lahko ogledali v oddaji Parada plesa 24.3. ob 21.10 na TV3. (foto: Lea Slapar)
Pogovor z Martino in Romanom si boste lahko ogledali v oddaji Parada plesa 24.3. ob 21.10 na TV3. (foto: Lea Slapar)


 
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Ema 2019! Miha Krušič, hvala za ples! Šabat Šalom Zali in Gašperju!
Ema 2019 z veliko hektike in nekaj nirvane
Prihaja nacionalni balet iz Marseilla!
Kreativni dvojec Emio Greco in Pieter C. Sholten se po dveh letih vrača v Ljubljano. In to v velikem slogu! Kindertotenlieder – vsebinsko ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Februar 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
'Must have'! Kozmetika Afrodita razkrila popolno kodo lepote.
Afrodita je z novo linijo zadostila potrebam kože uporabnikov vseh starostnih skupin
Zdravi kruhki na tri načine
Super zdravi kruhki za malico ali kosilo; v sodelovanju z Vzajemno
Preberi članek
Preberi članek