Eva Jankovič

Plesati je lebdeti, živeti, ljubiti. Svet, kjer ne moreš lagati.

Pozdravljena, Eva, in nova sezona je pred vrati. Sta se ta dva meseca brez plesa hitro obrnila?
Dva meseca se sliši veliko, a ko ustvarjaš, je časa veliko premalo. Vzameš si 14 dni prostih, da malo zadihaš. Ko zbereš misli, začneš z 'brain stormingom' za novo sezono. Sledi evalvacija končane sezone in iskanje zamisli ter novosti za novo. Vmes skočiš na kakšno predstavo in se udeležiš poletnih delavnic. Pa smo že tu – pri vstopu v novo sezono.

...
...

Kulturno umetniško društvo Igen in Plesni teater Igen sta na sceni že od leta 1980, torej častitljivo število, 38 let. In ti si skoraj od vsega začetka zraven? Da te nehote ne postaram.
Drži. Kot bi trenil, je minilo. Vstopamo v 39. plesno sezono. Če bi mi nekdo rekel, da bom nekje 34 let, bi se glasno zasmejala, a ko pogledam nazaj, sem ponosna, da sem del umetniške družine KUD Igen že tako dolgo. V vseh teh letih sem imela priložnost spoznati ogromno pedagogov, gostovati doma in tujini, nastopati na različnih vrstah dogodkov, spoznavati svet umetnosti, plesa z vseh zornih kotov. To me je pripeljalo do želje, da nadaljujem tudi kot plesni pedagog.

...
...

Opiši nam svojo plesno pot. In zakaj sploh ples ter ne kaj drugega?
V mojem življenju ni samo ples tisti, ki me je spremljal. Trenirala sem tudi gimnastiko ter športni karate, kjer mi je šlo zelo dobro. Začelo pa se je vse leta 1983. Naš Igor Iggy Jelen je kot najmlajši dobitnik statusa umetnika zelo hitro imel pod okriljem vse vrtce v Celju in okolici, kjer je začel s plesno vzgojo za najmlajše. Tako je prišel tudi v vrtec, ki sem ga obiskovala jaz. Ob prihodu domov sem povedala staršem, da sem se vpisala na plesne k stricu Igorju. Ker so moji starši od nekdaj moji največji podporniki, so mi nudili vse, da sem lahko to nadgrajevala. Zakaj ples?  Ples je tista moja strast, ki je na prvem mestu. To je bil in je moj način, kjer lahko spregovorim brez besed. Moje telo je orodje za izražanje. Vsa čustva, občutenja lahko delim, v danem trenutku in času sem resnično lahko jaz.

...
...

In zadnjih nekaj let si prevzela vodstvene vajeti v svoje roke, saj se je dosedanji šef Igor Jelen Iggy preselil na morje. Vem, da ste v navezi, a kljub temu si zdaj ti glavna oziroma vaša triperesna deteljica ali celo štiriperesna?
Do leta 2003 smo imeli dvorano v Golovcu. Tam sem pustila svoje otroštvo, se plesno izpopolnjevala pod taktirko različnih pedagogov, stkala nova prijateljstva, ki trajajo še danes. V letu 2000 se je začela tudi moja pot poučevanja, ki traja vse do danes, in upam, da se še dolgo ne bo končala. Od leta 2003 pa s ponosom ustvarjamo, navdušujemo mlade umetnike, plesalce v novi Hiši umetnosti Celje, ki si jo je Igor s trudom zaslužil. Tako je počasi Igor potihoma prepuščal vajeti mlajši generaciji, dokler se ni leta 2012 preselil v zanj najbolj prečudovito mesto, Piran. Tako sem sprejela težko, a s ponosom nalogo, da peljem njegovo vizijo naprej. Vsak dober vodja pa se mora zavedati, da brez zvestih, predanih, zaupanja vrednih sodelavcev ne gre. Brez spoštovanja, občutka, da si cenjen, skupnega sodelovanja ni pravega rezultata. Zato poskuša naša Hiša umetnosti in Plesnega teatra Igen sodelovati kot eno. Po principu najboljšega potenciala vsakega posameznika. Vsak da svoj doprinos. Moja Mojca Majcen, s katero plujeva skupaj že 35 let in brez katere pri nas nikakor ne gre, Jasna Cerar, ki skrbi za najboljšo organizacijo, programski vodja in izvrsten pedagog za hip-hop Marko Golubovič ter posebni, kreativni sestri Lucija in Polona Boruta. A še vedno se v Piranu najde čas, da naš Iggy ovrže ali potrdi kakšno zamisel.

...
...

Igen je v Celju seveda prepoznavna šola sodobnega plesa in pri tem tudi vztrajate, kajne? Kako sploh oblikuješ program, na kaj se oziraš? Kaj najdemo v Ignu?
Že vsa tri desetletja se trudimo ponuditi kar pester nabor različnih zvrsti. Seveda brez sodobnega plesa Igena ni, brez klasičnega baleta nikakor ne gre, najdemo še jazz balet, modern ter hip-hop. Predvsem pa skrbimo tudi za naše najmlajše, kjer se lahko skozi plesno vzgojo, plesne kreativne delavnice, plesno gledališče razvijajo, spoznavajo umetnost in plesno kulturo.

...
...

Kaj pa trendi, ne moreš mimo njih, kako najdeš ravnotežje, če sploh?
Res je. Zadnje čase je težko najti ravnotežje, ker prihaja vedno bolj v ospredje duh tekmovalnosti. Smisel plesa v tem kontekstu zame izgubi pomen. Ob koncu vsake sezone naredimo evalvacijo, kjer s pedagogi naredimo retrospektivo: kaj je bilo dobrega in kaj bi bilo dobro izboljšati. Vsak od nas se trudi izobraževati, udeležiti raznih seminarjev in to pridobljeno znanje predati naprej. Predvsem poskušamo ostati zvesti samemu sebi. Poskušamo upoštevati potrebe družbe a nikakor prodati svoje duše. Rajši obdržimo kakovost kot količino. Tukaj pa niso samo trendi, s katerimi se soočamo, so tudi prihajajoče nove generacije s permisivno vzgojo in s tem tudi večje (nesmiselne) potrebe. Najbolj me žalosti, da so te potrebe velikokrat 'sforsirane' s strani staršev. Zato poskušamo plesno vzgajati ne samo otrok, temveč tudi starše.

...
...

Je delo z mladimi plesalci precej drugačno od dela z odraslimi?
Kot sem že omenila, težko je ubežati trendom, še težje staršem. V vsaki starostni skupini so plusi in minusi. Pri mlajših so starši strašno neučakani. Sama se trudim, da bi otroci resnično poiskali svoj način izražanja. Včasih straši niso pozorni na tiste malenkosti, ki za otroka res štejejo. Vajeni so  hitrih rezultatov. Radi vidijo koreografijo, kjer vsi delajo kot vojaki, vse, kar 'štrli' ven, je zanje 'kar nekaj'.  Ne vidijo pa dejansko, koliko truda je vloženega že samo v to, da se otroci povežejo, razvijejo socialne veščine, pridobijo samozavest, da stopijo na oder, si upajo iz kalupa z mislijo, da je vse, kar naredijo, prav, da v plesu ne obstaja narobe. Pri mlajših moraš narediti dober temelj, na katerem se lahko v nadaljevanju gradi. Pri starejših je najtežje v obdobju pubertete. Biti moraš dober plesalec, prijatelj, poslušalec, mentor in nenazadnje pedagog, v katerega verjamejo in mu zaupajo. Prepričati jih moraš, zakaj je vredno prebiti čas v dvorani in trenirati, vložiti trud in marsikdaj izpustiti bolj všečno zadevo, kot je priti na vajo. Predvsem pa mora pedagog prepoznati potencial vsakega posameznika in iz njega potegniti maksimum, hkrati pa sprejeti dejstvo, da smo si različni in od vseh ne smemo pričakovati enako.

...
...

Zakaj je dobro, da otroci, mladina in preostale starostne skupine plešejo?
Ples je za vse. Je lahko izražanje, lahko je terapija, ki osvobaja, je intimen, doživetje, sprostitev. Ples razveseljuje in osrečuje, ne da bi mu bil dolžan vrniti. Pri vsem tem pripomore k boljšemu čustvenemu, socialnemu, fizičnemu in kognitivnemu stanju. Je vse v enem. Niso pomembne starost, ne kultura, ne drugačnost od drugih. Povezuje in ti daje moč, svobodo in ljubezen.

...
...

V Celju vas je kar nekaj, ki ste že dolgo prisotni na sceni, in zdi se, da imate vsi dovolj prostora. Je res ali se to samo zdi?
Glede na prostor nas je veliko. Kot otrok sem se spraševala, zakaj ni nikoli sodelovanja med plesnimi šolami. Do danes nisem dobila odgovora. Pomembno je, da je naša generacija drugačna in znamo stopiti skupaj, ko je to treba. Spet eni bolj, drugi manj. Vesela sem, da smo to miselnost prenesli tudi na mlajše kolege. Marsikdaj se v okviru njihovih srednjih šol naredijo skupni projekt in lepo je videti na kupu plesalce različnih plesnih šol. Na to sem zelo ponosna. Menim, da je vedno prostora dovolj. Če si ena stvar ni enaka, zakaj bi bili mi. Vsak je zase univerzalen, nosi svojo dušo, karizmo. Zato ne glede na kapacitete menim, da se vsi trudimo delati tisto, v čemer smo najboljši. Edino, kar pogrešam v našem prelepem Celju, je ena dvorana, kjer bi se lahko vrstile razne plesne predstave, z dobrimi tehničnimi in prostorskimi pogoji.

...
...

Si plesalka, koreografinja in pedagoginja. V kakšnem vrstnem redu oziroma kdaj si najbolj ti?
Najprej sem po duši plesalka. To sem jaz. Oder je moje vesolje, kjer pozabim na vse. S srcem sem pedagog, ki želim prisluhniti vsakemu otroku in ga sprejeti takšnega, kot je. Na koncu pa se lepo v trikotnik veže naziv koreografinja.
Kako oblikuješ točko/koreografijo, kaj je navdih, kaj želiš sporočiti nam gledalcem, če sploh kaj?
Včasih so čustva tista, ki narekujejo gib. Govorica telesa je moja vsebina. Velikokrat je glasba tista, ki mi da vzgib in navdih za delo. Bom rekla, da ima name kar močan vpliv. Kadar ustvarjam z otroki, pa si nemalokrat dovolim, da so navdih otroci sami. Če jih znamo opazovati, nam lahko podajo marsikatero zamisel, in takrat ni boljše koreografije, ker izhajajo iz njih same.

...
...

Kaj te pri plesu navdušuje in kaj niti malo?
Ples je zame najbolj čist kisik, ki ga lahko zajamem. Navdušuje me brezmejnost, čistost, iskrenost. Nekaj, s čimer se moje telo hrani. Včasih se vprašam, kje je tista meja, ko še lahko govorimo o plesu in plesnem izražanju. Zadnje čase sem malo manj navdušujem nad iskanjem – kako biti še bolj izviren. Ob iskanju plesalec kmalu zaide čez mejo okusa, kjer se ples izgubi že pri črki P.
Ste tudi redni udeleženci plesnih srečanj oziroma tekmovanj, kot je npr. Opus. Kaj prinašajo takšna srečanja, se ti zdi, da je tekma potrebna?
Tovrstna tekmovanja, kot so Opus, območna tekmovanja, razni festivali in plesne revije, so enkratna. To je čas in kraj, kjer se otroci med seboj spoznavajo, povezujejo in razvijajo svojo senzibilnost do sebe in drugih. Predvsem zagovarjam tekmovanja, ki imajo nek cilj, smisel, kjer si lahko istočasno pridobiš nova znanja drugih pedagogov, kot tudi to, da so tekmovanja ponujena takrat, ko otrok dozori, si pridobi izkušnje in predstave o svetu, ki ga obdaja in doživlja. Tekmovanja, kjer so v ospredju izključno samo usvojeni pokali, vsekakor niso zame. A kot pravim, plesna scena je pri nas bogata in prav je, da imajo otroci možnost odločitve, kaj in kako bodo plesali. Edino, kar pogrešam, je, da se mogoče v vlogi žirantov ne pojavijo tudi kakšni drugi plesni ustvarjalci, umetniki iz tujine. Verjamem, da bi zgodba bila popolnoma drugačna. Smo veliki, a kljub temu premajhni, da se med seboj ne bi tako poznali, in lahko si kaj hitro subjektiven. Zato pa našim otrokom vedno poudarimo, da gremo pokazat, kako posebni smo kot osebe, plesalci. Da je prednost ples in ne rezultat. Gremo popolnoma brez pričakovanj.

... z Igorjem Jelenom na Ibizi ...
... z Igorjem Jelenom na Ibizi ...

Z Igorjem Jelenom imaš tudi poseben odnos oziroma imate poseben odnos, saj vaju vsako dvakrat na leto odpelje na izlet. Bi temu rekli 'team building'?
To smo mi. Triperesna deteljica. Eva, Jasna in Iggy. Dvakrat na leto se je naš Igor odločil, da naju pelje na izlet. To je štiridnevni izlet, kjer ponavadi prehodimo 30 ali več km, si ogledamo kakšno plesno predstavo, uživamo in sproti kujemo nove podvige za našo Hišo plesa. Lahko bi rekli, da je to intenzivni 'team building'.

...
...
In kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Hm, kaj so to prosti trenutki. Ko si daš slušalke na glavo in že ob dobrih ritmih dobiš navdih. Ko se sprehajaš, poslušaš naravo in dobiš navdih za novo predstavo. Ko opazuješ ljudi in se ti utrne zamisel za koreografsko miniaturo. To so moji najljubši prosti trenutki. Saj veš, Barbra, da umetniki po duši nikoli ne počivamo. Drugače pa je družina tista, ki ji poskušam nameniti vsak prosti trenutek. Življenje je v malih trenutkih. Z leti spoznavaš, da vedno bolj. Zato te male trenutke cenim in jih spoštujem.
Kaj konkretnega te čaka v letošnji jeseni, je kaj takega, da bo res zaobjelo tebe celo?
Zamisli je veliko. Uresničevanju slednjega bom namenila dosti časa. Rada bi spremenila miselnost, da je ples samo za tiste, ki so motorično dobri in s posluhom. Gib in ples je vse več kot to. Je ravno za tiste, ki se besedno težko izražajo, ki imajo težave v razvoju. za marsikoga je lahko ples kot orodje za boljše razumevanje učne vsebine. Želim si, da bi gib in ples bila prisotna tudi v učilnicah. Predvsem so moje zamisli povezane s tem, kako s plesom pomagati.
Naštej nam tri predmete, brez katerih ne greš nikamor?
(Smeh) Vsi v družini so rekli telefon, kar je zelo žalostno, ampak resnično. Telefon, računalnik in plesna oprema.
 
...
...

Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Eva?
Eva, ki se ji vedno mudi in je eksplozivna bombica. Eva, ki je predana in zvesta. Eva, ki se rada namrgodi, a zmeraj prevlada humanost. S perspektive odra pa: "Aha, to je Eva s krinolino in elastiko, ko zganja dramo."
In na kaj si najbolj ponosna?
Tega, da na svojo družino, ni treba posebej poudariti, kot tudi na svoje starše in partnerja, ki mi stojijo ob strani. Vsi vemo, da je življenje umetnika – nikoli ne veš, kje si kdaj. Drugače pa nase kot osebo, ki ostaja zvesta sebi. Da to, kar delam, počnem s srcem in z željo pomagati. Ne zaradi denarja, pa tudi če to pomeni biti bogat le v srcu.
 
...
...

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Moj moto, povezan s plesom in ustvarjanjem, je, da se nikoli ne trudi biti boljši od drugih, temveč od samega sebe. Ne pusti, da te zavist drugih prepriča, da nečesa nisi sposoben.
Plesati pa je?
Lebdeti, živeti, ljubiti. Svet, kjer ne moreš lagati.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Folk, na folkloro!
Vabljeni k vpisu v Folklorno skupino Tine Rožanc
Dunking Devils. Vaše življenje je vredno več od pet sekund. Varno čez tire!
Nič hudega sluteč prečkate tire zunaj prehoda in le nekaj metrov proč nenadoma zasli&scaron ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
September 2018
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
O erotiki, ljubezni, senzualnosti ... pa tudi politiki izpod peres slovenskih avtorjev
Ivo Svetina, Jani Virk, Feri Lainšček in Ivan Cankar so družba, s katero vam prav gotovo ne bo dolgčas
Nova linija ekoloških prehrambenih izdelkov Tereza's Choice osvaja Slovenijo!
Zdrava prehrana v vsako slovensko kuhinjo
Preberi članek
Preberi članek