Ljubljana, Novo mesto, 14.01.2019 | Daliborka Podboj

Slovenska poezija v gibalni interpretaciji

Črni petek in Izumitelj na Zemlji
Črni petek (foto: Drago Videmšek) in Izumitelj na Zemlji (foto: Barbara Čeferin)
Črni petek (foto: Drago Videmšek) in Izumitelj na Zemlji (foto: Barbara Čeferin)

Minulega decembra se na gledališki in plesni sceni zgodita dve predstavi presvetljeni s slovensko poezijo, s poezijo dveh pesnikov slovenske moderne ter njunih besed in misli, ki posegajo čez časovne in prostorske omejitve, tudi aktualne tako zdaj kot v njunem nekoč: razgibani dramski dogodek Izumitelj na Zemlji in glasbeno-plesni projekt Črni petek.

Izumitelj na Zemlji (foto: Barbara Čeferin)
Izumitelj na Zemlji (foto: Barbara Čeferin)

Novomeški Anton Podbevšek teater je konec minulega novembra (29.) s premiero Izumitelj na Zemlji počastil 120. obletnico rojstva pesnika Anton Podbevška (18981981), uprizorjeno po konceptu, v režiji in koreografiji Bare Kolenc, v dramaturgiji Miklavža Komelja, tudi po njegovem izboru pesnikovega besedila skupaj z Baro Kolenc, v zvočni podobi Matevža Kolenca in Saše Vollmaierja ter v njunem aranžmaju in adaptaciji klavirskih skladb Marija Kogoja (Malenkosti) in ob videu Zacka Sieversa. Izvajalci in soustvarjalci, prežeti s pesniško besedo in dramskim  konceptom, so: Andraž Jug, Leja Jurišič, Urban Kuntarič, Ana Pandur, Pavle Ravnohrib, Sašo Vollmaier. Predstava steče na treh različnih nivojih gledališkega prostora APT v sugestivni scenski postavitvi scenografa Marka Japlja. Začne pa se v spodnji mali dvorani s pianinom, z udarno močjo glasbenika v navdihu umetnika, ki živi svoj solistični izliv. Ob njem pa štirje akterji: Andraž, Leja, Urban in Ana, ki prefinjeno, skoraj neopazno, vendar učinkovito spodnašajo sestavne dele glasbenega instrumenta, vse dokler na koncu ne ostane le On, (ubogi) umetnik, z golim ogrodjem in s poskočnimi tipkami klaviature, ki še vedno odmeva pod njegovimi prsti. Je umetnik, ki vidi in sliši le svoj umetniški izliv, je v svojem svetu izven delujočega trenutka, kot da ne opaža in ga ne vznemirja dogajanje okoli njega. To je zgoščena scena prekipevajoče ekspresije krutega realizma, ki zavibrira napetosti onstran fizičnega ter doumljivega. Že v tej prvi kratki desetminutni sceni ustvarjalci izlijejo silno moč Podbevškove poezije; ko dramaturg Komelj v svoji poglobljeni razpravi zapiše, da se v naslovni pesmi zariše podoba človeka, ki je ujetnik samega vesoljstva. In kaj ta lahko stori? Veliko je skušal, raziskoval in deloval Podbevšek s svojo poezijo, nato pa pred drugo svetovno vojno umolknil.

...
...

Iz male dvorane se povorka seli v veliki odrski prostor, v novo podobo nekega aktualnega zdaj, ko sredino velike dvorane poglablja prazna pravokotna površina, na obeh straneh pa v vrsto postavljeni ter dvignjeni sedeži, namenjeni obiskovalcem; ob ogledu zadnje lanske uprizoritve (7. 12.) so to bili dijaki tretjih letnikov, ki so zapolnili vzvišena sedišča.
Gledalce pričakajo viseči plastični 'kanistri,' napolnjeni z vodo, ki kaplja, in se izpraznijo v 70 minutah, pač do samega konca uprizoritve. Visoko nad vsem pa je prostor, namenjen pianistu, ki dogajanje krepi z izbrano priredbo Kogojeve glasbe, ki je bil tudi zvesti spremljevalec pesnikovih recitalov. Komelj v svojem zapisu podčrta, da je pesnik Podbevšek bil prvi predstavnik slovenske pesniške avantgarde, tudi prvi, ki je s svojo poezijo polnil gledališke dvorane v odmevnih recitalih, tudi je snoval t. i. satanade, ki naj bi združile vso umetnost v celostno umetnino. Tudi so sugestivno odmevale pesnikove besede na gledališkem prizorišču APT v ritmu zlogov ter verzov, še posebej silovito v dovršeni dikciji Pavla Ravnohriba v 'offu', tudi v naravi izrečenih besed Ane Pandur. Drugi del se začne s prihodom štirih gibkih in že imenovanih akterjev, odetih v obtežilno atrakcijo mondenih oblačil novih časov, nove avantgarde (kostumografija: Špela Ema Veble in Nina  Jagodic), ki zavzamejo svoje položaje v poglobljeni odrski praznini, ob njih pa se začne zlivati voda, ki vdira iz kota ob koncu dvorane. Je sivo belkasta tekočina, ki zapolni prostor, po katerem brodijo akterji, ko odzvanjajo pesnikovo moč bolečine in njegove poslikave človeške morije, ki ji je bil priča v prvi svetovni vojni.

...
...

Podbevškov pesniški jezik zaobjema mnoga široka področja človekovega bivanja, je vizionarski, saj moriji ni videti konca niti danes.
Tako v odrski iluziji vodne naplavine steče slikovito razgibana ter nenavadno realno vtisnjena scena morišč, kjer se zazna ujetnika, tudi umorjene ter naplavljene telesne gmote. Je fizično gledališče bolečine, ki nazorno izlušči bizarno moč nadvlade, ko ne umanjka niti grotesknih trenutkov, ko se v odrski iluziji doživeto rahljajo ter zgoščajo občutki, se nižejo razpredene razgibane fizične zaznave človeške ujetosti in (ne)svobode. Enega teh uprizarjata Andraž in Urban, ko eden drugega izmenjaje tiščita pod vodo, ko sta hkrati žrtev ter krvnik in si vlogi ter besede ritmično izmenjujeta, ali tisto nenavadno grelno hropenje umirajočega, ki ga poustvari Leja s svojim glasom, zalitim z vodo, in ko v drugem prizoru kot ujetnica s kovinsko žlico srka dani ji življenjski vir, svojo vodeno ječo, ko v svoji sceni Ana obleži kot negibno naplavljeno telo, ki se prepušča vzvalovani vodni površini, pesniške besede pa kar odzvanjajo iz njenih ust.

... (foto: Barbara Čeferin)
... (foto: Barbara Čeferin)

Vzvalovana dinamika dramatičnih vsebin se nenadoma zaključi z zvočnim pokom, kot bi treščila bomba, ob tem pa se odpre zadnja stena, tudi  se ugleda tretji prazen ter povzdignjen prostor, v katerega spleza in vstopi vseh šest akterjev. Na koncu sledijo še pokloni ob navdušenju mladine, ki nastopajoče znova privabijo v vodeno okolje, ko steče še zadnja atrakcija Lejinih vodnih aktivnosti, in v vodi zavrti svoj podvodni preval. Tretji odrski nivo ob silovitem tresku pri odpiranju zadnje stene se kar zlije z zapisom Komelja o Podbevškovi pesnitvi Izumitelj na Zemlji, ene tistih, ki so nastale v petdesetih po dolgem pesniškem molku. Ko Miklavž Komelj aktualizira pesnikovo željo po svobodi: "Vizija osvoboditve je tu, vizija izstopa iz tega zaprtega prostora ali vizija porušenja sten, vsekakor pa vizija poleta v odprti prostor."

Črni petek

Črni petek


Koreograf in gibalec Branko Potočan je navdih za svojo novo predstavo Črni petek našel v pesniški liriki Dragotina Ketteja, v njegovi pesnitvi Melanholične misli, ko se osamljeni moški obesi na vejo drevesa, z drevesi pa se poprej še pogovarja o svoji osamljenosti. V pogovornih zaznavah se Potočan otepa samomorilske diagnoze v svoji novi uprizoritvi, ko spregovori o svojem namišljenem junaku kot osamelem samcu, ki išče lastne izhode, ko preživlja svoje padce ter se še ne vdaja zadnjemu dejanju; čeprav se ob koncu uprizoritve v spomin nekam dramatično zreže ravno misel o samomoru.

...
...

Premiera je 12. decembra stekla na odru SMEL, Elektro Ljubljana, ko se v poltemi iskrijo bele vrvi, v ozadju pa se počasi razpira zavesa, ki  odpira slikovito sceno neštetih temnih sakojev. Viseči sakoji v ozadju dajejo videz minule delovne vneme moške osebe, tudi tu je zaznana belina visečih vrvi, ko na eni prav ob vrhu leži črna silhueta. Zgodi se tudi tihi skrivnostni trenutek, zaznan v nizu kriminalk, ko izza zavese v prostor skrivoma vstopata dva moška v črnem in velikih korakov, zasidrata pa se na levem stranskem delu dvorane ob klavirju, medtem ko za seboj puščata sled belih vrvi, ki zaznamujejo široko ravno pot. Po tej poti se v prostor napoti mali človek, bosonog ter odet v preprosto športno opravo. Njegovi gibi so upočasnjeni, tudi minimalistični, ko se v svojem pravokotnem bivaku, ograjenem z belo vrvjo, namesti in začne svoj vsakdanji ritual, ki ga očitno ne zadovolji. Tako se znova ter znova zaluča v višave mnogih visečih belih vrvi ter znova in znova trdno in odmevno pada na  tla, vse dokler na koncu nepremično ne obleži.

... (foto: Drago Videmšek)
... (foto: Drago Videmšek)

Črni petek, v podnapisu Melanholija kot  podoba glasbene levitacije, je melanholični spoj čustvenih poljan žive glasbe dua Silence, pisca teksta in pevca Borisa Benka, ki hipnotično sledi akterju ob klavirski spremljavi glasbenika ter skladatelja Primoža Hladnika. Tudi scenska postavitev jasno osvetli osamo Potočanovega gibalca zrelih let, ki na višavah visečih vrvi išče svoje nove izhode, tudi možnost levitacije; abstraktno zmago nad silo težnosti ter osvoboditve lastnih bremen.
O predstavi se v zadnji vrstici gledališkega lista bere kratka notica, kar jedrnato zaokrožena vsebina: "Črni petek je Črna kronika. Črni petek  je Samota. Vrv je rešitev ali smrt."
Vsekakor je Črni petek dobro predstavljen melanholični scenski izliv, tudi za naš čas sila aktualen ter žal realen, ki pa potrebuje še kak dramaturški rez, zlasti v ponavljajočih se trenutkih, ko akter statično obmiruje, domnevno ne vedoč kod in kam. Predstava je uspešni avtorski projekt Branka Potočana, ki je nastal v produkciji Vitkar zavod, in so k uspehu uprizoritve doprinesli tudi: dramaturginja Andreja Kopač, oblikovalec luči Andrej Petrovčič, oblikovalec zvoka Jure Vlahovič ter Mojca Špik kot oblikovalka celostne podobe.                                                                                                                                                         

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Miloš Isailović. Na oder Cankarjevega doma prihajam miren in spokojen
Pogovor s plesalcem naslovne vloge v baletu Edwarda Cluga Peer Gynt
Katja Dance Company. Najdražji plesni čeveljci za Martino Smodiš!
V izredno čast nam je, da smo se ustvarjalci in plesalci, zbrani pod okriljem Katja Dance ...
Preberi članek
Preberi članek
360°
Preberi članek
Januar 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Feet Up. Lahkih nog naokrog tudi pozimi
Z Oriflamovimi izdelki bodo vaše noge lahkotnejše in privlačnejše
Vroča veganska čokolada
Enostavna vroča pijača brez sladkorja za mrzle dni
Preberi članek
Preberi članek