Ljubljana, 21.10.2018 | Henrik Neubauer, Barbra Drnač

Poslovila se je Lidija Sotlar. Prva dama slovenskega baleta

Poustvarila in ustvarila je 80 likov širokega baletnega repertoarja in s svojimi nastopi v tujini večala ugled ljubljanskega ter slovenskega baleta
Lidija Sotlar
Lidija Sotlar

Lidija Lipovž se je rodila 12. junija 1929 v Kruševcu, kamor je bil takrat iz Maribora premeščen njen oče, strojevodja. Takratna oblast je namreč premeščala strojevodje po vsej državi. Sicer pa je očetov rod izviral iz Lozic na Primorskem in je bil potomec plemenitega Sebastijana Lipovža de Liebenhausa, glavarja kneževine Krumlov na Češkem. Ve se le, da je Sebastijan umrl leta 1724. Z njegovim volilom so sezidali cerkev v Batujah, na kateri še danes lahko vidimo Lipovžev grb nad portalom – v zgornjem delu je čelada z mrežastim vizirjem, na celotnem polju ščita pa je ptica, stoječa vrh lipe, z oljkovo vejico v kljunu. Na ta način bi se lahko tudi Lidija kitila s plemiškim naslovom, a se zaradi svoje skromnosti nikoli ni. Otroštvo je tako preživljala v srbskem mestu, kjer je dokončala štiri razrede osnovne šole. Starša sta poskrbela, da kljub srbskemu okolju ni pozabila maternega jezika. Ob začetku druge svetovne vojne je družina pribežala v Slovenijo, kjer je nadaljevala šolanje v Ljubljani, najprej na gimnaziji in nato na Srednji ekonomski šoli. Leta 1942 je šla prvič v gledališče, kjer si je ogledala baletni večer takratnega baletnega mojstra in koreografa Petra Golovina. V trenutku je začutila, da bo njena nadaljnja življenjska pot življenje balerine. A ta želja se ji je uresničila šele dve leti pozneje. Leta 1944 je namreč Golovin ustanovil Operno-baletno šolo, Lidija se je prijavila in je bila takoj izbrana. Od takrat naprej je ostala baletu zvesta vse življenje. Kot učenka operne šole je že v sezoni 1945/46 začela nastopati na ljubljanskem opernem odru. Operna šola je leta 1948 prerasla v Državno baletno šolo, na kateri je Lidija leta 1953 v razredu Lidije Wisiakove diplomirala v prvi generaciji diplomantov, poleg tega je leta 1948 končala še ekonomsko srednjo šolo v Ljubljani. Še pred koncem šolanja je postala solistka ljubljanskega baleta in takrat se je začela njena strma pot navzgor do položaja prve plesalke. S svojo osebnostjo in vrhunskim baletnim mojstrskim znanjem je predstavljala mejnik v razvoju slovenskega baleta kot prva slovenska plesalka z diplomo baletne šole in resničnim profesionalnim znanjem.
Svojega velikega tehničnega in izraznega znanja pa ni dosegla le s spričevalom, temveč s stalnim delom z različnimi pedagogi in koreografi ter še bolj s stalnim preverjanjem, s stalno težnjo po še večji tehnični in izredni popolnosti, z nenehno samokritičnostjo in naravnost neverjetno količino samodiscipline. Zato je bila tudi razumljiva njena priljubljenost pri občinstvu, ki je upravičeno pričakovalo od vsakega njenega nastopa svojstven vrhunski umetniški užitek tako doma v Ljubljani kot zunaj nje.

...
...

Poustvarila in ustvarila je 80 likov širokega baletnega repertoarja in s svojimi nastopi v tujini večala ugled ljubljanskega ter slovenskega baleta na gostovanjih po nekdanji Jugoslaviji, v Avstriji in Italiji, Rusiji, Franciji in na Nizozemskem. Povsod so v navdušujočih kritikah cenili njeno vrhunsko baletno mojstrstvo. Med njenimi številnimi kreacijami skorajda ni mogoče izvzeti nobene, saj je blestela v vseh, od malih do naslovnih velikih glavnih vlog, od prve vloge Vragove žene v Vragu na vasi, ko je bila še dijakinja srednje baletne šole, prek Salome v baletu Tragedija Salome, Prve sužnje v Polovski plesih, Zareme v Bahčisarajski fontani do vrhunca njenega ustvarjanja, Julije v baletu Romeo in Julija, s katero je leta 1972 proslavljala umetniški jubilej in s katero se je pozneje poslovila od svojega občinstva ter kolegov v gledališču. Med največjimi vlogami svetovnega baletnega repertoarja sta še Beli in Črni Labod v Labodjem jezeru,  naslovna vloga v Trnuljčici, Mirta in Giselle v Giselle, naslovna vloga v Ognjeni ptici, Desdemona v Othellu, naslovna vloga v Esmeraldi, Umirajoči labod na Saint-Saënsovo glasbo, Gospodarica Bakrene gore v Kamnitem cvetu, Žena ubijalka v Sobi, Clorinda v Dvoboju, Julija v baletih Prokofjeva in Čajkovskega, Liza v Navihanki (La fille mal gardée) in še skoraj nepregledna vrsta drugih. Vse navedene vloge pričajo, da je zajel njen solistični opus največjo možno širino od nežnih, krhkih, liričnih vlog do temperamentno ognjevitih vlog karakternega značaja. V njenemu solističnem opusu so tudi vloge, ki jih je poustvarila na slovenski televiziji. Poleg domačih koreografov so  ji vloge zaupali tudi svetovno znani koreografi, kot npr. Serge Lifar, Anton Dolin, Aleksandra Mihajlovna Balašova, Dmitrije Parlić in Oskar Harmoš.
Njeno prvenstvo v slovenskem baletu so potrjevale številne kritike doma in v tujini. Naj navedem le nekaj odlomkov: "Med solističnimi stvaritvami bi bilo treba omeniti težko in bravurozno vlogo Odilije, ki prinaša plesalki Lidiji Lipovž večer za večerom na odprtem odru ovacije občinstva."  "Plesni lik Desdemone v interpretaciji Lidije Sotlarjeve diha plemenito predanost plesne lirike. Plesna stvaritev, ki spada med plesne viške naše kratke baletne zgodovine"  "Med izvajalci je treba na prvem mestu omeniti Lidijo Sotlarjevo, katere Gospodarica bakrene gore je plesnotehnično in izrazno stvaritev velikega plesnega formata.“ "Med solisti naj na prvem mestu govorim o plesalki Lidiji Sotlarjevi. O plesalki izrednega plesnega razpona in o tem, da smo ji za baladno izpovednost v baletu Dvoboj globoko hvaležni; da smo nanjo ponosni. O umetnici plesalki Lidiji Sotlarjevi, ki je v zadnjih plesnih letih dozorela v plesalko mednarodnega ranga in ki druži popolnost plesnega instrumenta, ki ga je izoblikovalo velikansko plesno delo, s plesnim izrazom, ki je odsev poglobljenosti, predanosti in spoštljive službe umetnosti."  "Nasprotje Giselle je plesni lik Kraljice vil, Myrthe, ki jo pleše Lidija Sotlarjeva in v njem oblikuje neizprosno, kristalno, nedotakljivo plešočo smer. Kontraverznost pojma vile ustvarja silno doživetje pranarave." „Lidija Sotlarjeva je kot Julija znala pridobiti srca gledalcev od svojega prvega nastopa, ko je privihrala in se pričela šaliti z dojiljo. Kot pero breztežna, polna ponosa in miline in poleg tega neverjetno močna v izrazu ni bila nikakor le zaradi svoje vloge v središču pozornosti.“ "Ob glasbi Čajkovskega je Lidija Sotlarjeva ustvarila umetniški vrh tega večera. Vse je bilo usklajeno in je dajalo vtis velikega teatra.“ Njen prvi baletni učitelj Peter Golovin je ob ogledu Trnuljčice leta 1970 zapisal: "Pozdravil sem Lidijo Sotlarjevo s ploskanjem, kakor tudi vsi drugi gledalci vsakokrat, ko je plesala, ker je plesala zares odlično.“ Pa še kritika iz uglednega londonskega časopisa 'Ballet Today‘: "Myrtho je plesala Lidija Sotlar, prva balerina ansambla. S svojo visoko rastjo je kraljevsko in sijajno upodobila Kraljico vil, katere ples je bil lahkoten kot pero in je nudil resničen užitek.“
Kot omenjeno, si je leta 1972 za poslovilno predstavo izbrala balet Romeo in Julija. Svojo plesno kariero je končala tako, kot si je želela, na višku svoje baletne moči. Ni hotela, da bi se je obiskovalci spominjali po manjših, manj uglednih vlogah, ki bi jih plesala v poznem času svojega življenja. Pač pa se je takrat posvetila vzgoji mladih prihajajočih plesalcev in plesalk. Najprej z delom v baletni šoli ter kot mentorica solistom v baletnih ansamblih v Ljubljani, v Mariboru in na Reki, potem pa, leta 1975, z ustanovitvijo baletne skupine Lidija Sotlar. V njej je razdajala svoje znanje iz aktivnega baletnega obdobja več generacijam slovenskih plesalk in plesalcev, ki jim je v okviru te skupine odpirala možnost solističnega udejstvovanja. Mnogi od njih so nato solistično kariero nadaljevali na baletnih odrih v Ljubljani in Mariboru. S skupino je potovala po velikem delu Slovenije in s tem širila poznavanje baletne umetnosti tudi v bolj odročnih krajih ter povsod žela obilo priznanja.  Priredila je 129 koncertov ne samo v Ljubljani in Sloveniji, ampak tudi v nekdanji Jugoslaviji in Italiji. Leta 1977 je ustanovila še Srečanje jugoslovanskih baletnih umetnikov in ga vse do leta 1983 uspešno umetniško ter organizacijsko vodila s svojim velikim znanjem in poznavanjem vseh potankosti baletne umetnosti.
Edina med vsemi slovenskimi baletnimi plesalkami je leta 2006 napisala obsežno avtobiografsko literarno delo s pomenljivim naslovom Spomini balerine, v katerem je strnila in podrobno opisala svoje 60-letno spremljanje slovenskega in zlasti ljubljanskega gledališkega in baletnega življenja skozi prizmo prve plesalke ljubljanskega baletnega ansambla. Po poroki s filmskim in dramskim igralcem Bertom Sotlarjem je leta 1955 prevzela njegov priimek, v svoji knjigi pa je pronicljivo opisala še številne slovenske filmske umetnike. Za njeno pisanje sta značilni izjemni objektivnost in resnicoljubnost, in njena knjiga prav zato predstavlja dragocen kamenček v mozaiku ljubljanske in slovenske gledališke in filmske umetnosti.
Lidijo Sotlar vsekakor lahko brez vsakega dvoma označimo za največjo slovensko balerino vseh časov. S svojim umetniškim, pedagoškim, organizacijskim in še literarnim delom je zavzela posebno mesto ne samo v Ljubljani in slovenski baletni umetnosti, temveč v kulturi vsega našega naroda, zato ji je leta 1997 tudi upravičeno pripadla čast prve dobitnice nagrade Društva baletnih umetnikov Slovenije Lidije Wisiak. Leta 1999 je dobila častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo v slovenski baletni umetnosti, za izjemne umetniške dosežke, za mentorsko delo z mladimi plesalci in za širjenje slovenske baletne umetnosti, leta 2001 pa plaketo glavnega mesta Ljubljane za umetniški opus, mentorsko in pedagoško delo z mladimi in organizacijsko delo v baletni umetnosti v Ljubljani. Čeprav je bila velikokrat predlagana za Prešernovo nagrado, tega najvišjega slovenskega priznanja neupravičeno nikoli ni dobila, s prejemom Župančičeve nagrade leta 2008 pa je dobila vsaj ustrezno zahvalo za vse, kar je med svojim umetniškim življenjskim delom prispevala za kulturo našega glavnega mesta ter njegovo prepoznavnost ne samo v Sloveniji, ampak tudi zunaj nje.
16. oktobra letos se je njeno življenje končalo v  krogu družine in prijateljev, ki so ji vedno veliko pomenili. Svojo dobroto je razdajala vsem, tudi neznancem, nikoli ni nihče šel od nje praznih rok. Zato sem prepričan, da se je bodo mnogi še dolgo spominjali. V spominu gledaliških obiskovalcev in ljubiteljev baletne umetnosti pa bo ostala to, kar je bila – prva dama slovenskega baleta!  Zadnje slovo bo v družinskem krogu, kot si je želela.

Žiga Sotlar (foto: Nikola Janušić)
Žiga Sotlar (foto: Nikola Janušić)

A ples z Lidijo Sotlar ne bo izginil, saj ga je z vso nemo prenašala na svojega vnuka Žigo Sotlarja, vsestranskega plesalca modernih plesnih stilov, ki je na družbeno omrežje Facebook zapisal: "Medtem ko se je odvijalo nekaj največjega in najboljšega v mojem življenju, se je zgodilo najhujše, kar se lahko zgodi. Najpomembnejša oseba v mojem življenju je preminula. Bila je moja največja inspiracija, ki mi je dala vsak dan mnogo življenjskih in plesnih lekcij. Hvala za vse in počivaj v miru. Vem, da ti je zdaj bolje, in obljubim, da bom naredil vse, da ohranim tvojo zapuščino."

Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Danes v Paradi plesa. Kristina Zarić in Fred Realness
Plesna kreativca, ki vas bosta navdušila
Slovensko narodno gledališče Maribor na velikem gostovanju v Mehiki
Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor je na enem največjih in najpomembnej ...
Preberi članek
Preberi članek
360°
Preberi članek
Oktober 2018
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Eclat Mon Parfum. Predstavitev francoske prefinjene dišave ob ritmih vrhunskega džeza.
Podjetje Oriflame je lansiralo na tržišče prestižen parfum, ki do popolnosti ujame bistvo neprisiljene pariške elegance
Štart tretje sezone kuharske oddaje Zdravo, Tereza!
Tokrat snemam oddaje v Sloveniji in vabljeni k ogledu vsako nedeljo ob 17.40 na POP TV
Preberi članek
Preberi članek